ZAKAJ JE POSTALA PROIZVODNJA HRANE KLJUČNO VPRAŠANJE TRAJNOSTI

NOVICE

Zakaj je postala proizvodnja hrane ključno vprašanje trajnosti?

Jul. 7 2020

Pri tem, da bo svetovno prebivalstvo do leta 2050 [1] doseglo skoraj 10 milijard, postaja vprašanje, kako trajno nahraniti vse te milijarde ljudi, vedno bolj kritično. Pridelovalci poljščin, živinorejci in ribogojci si prizadevajo, da bi dosegli odgovorno ravnovesje med zadostitvijo svetovnemu povpraševanju in varovanjem okolja.

Regulativni organi in sami potrošniki spodbujajo proizvajalce hrane, naj si prizadevajo za trajnejše načine pridelave. Nedavno objavljena strategija Evropske komisije Od vil do vilic – temelj evropske nove okoljske politike (European New Green Deal) – se osredotoča predvsem na proizvodnjo hrane. Strategija zastavlja ambiciozne trajnostne smernice za kmetijske akterje s ciljem, da bi zmanjšali vpliv te panoge na okolje.

MERJENJE IN SPREMLJANJE KLJUČNEGA POMENA ZA ZMANJŠANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV

Kmetijstvo je odgovorno za precejšen – in vedno večji – delež svetovnih emisij toplogrednih plinov[2]  S pridelavo poljščin, živinorejo in ribogojstvom se vsako leto oddaja okoli 10 milijard ton toplogrednih plinov, kar se je v preteklih 50 letih skoraj podvojilo. [3] Te emisije, večinoma v obliki metana in dušikovega oksida, izvirajo iz številnih virov. Nekateri od glavnih so prebavni procesi živine, gnoj, pridelava riža, uporaba energije na kmetiji in proizvodnja gnojila.

Obstajajo številni načini, kako lahko proizvajalci hrane zmanjšajo emisije toplogrednih plinov. Zmanjšanje rabe energije in uvedba različnih energetskih virov (na primer z namestitvijo obnovljivih virov na kraju samem) je le začetek. Krožno bio-gospodarstvo je druga zanimiva možnost. Kmetovalci lahko vlagajo v anaerobne razpuščevalnike, ki ustvarjajo plin in kmetijskih odpadkov in ostankov, kot je npr. gnoj. Najmodernejše bio-rafinerije lahko proizvedejo bio-gnojila in beljakovinsko krmo.

Kot del premika proti modelu krožnega gospodarstva nekatere družbe za prehrano in kemikalije razvijajo inovativne vrste živalske krme, ki zmanjšujejo emisije metana iz živine. Del evropske strategije Od vil do vilic poudarja potrebo po lažjem dostopu do trga za nove krmne dodatke.

Večina strategij za zmanjšanje emisij upošteva prastari poslovni rek – če ga ne moreš izmeriti, ga ne moreš izboljšati. V okviru okoljske trajnosti to pomeni merjenje in spremljanje emisij, da bi lahko sčasoma postavili cilje in izboljšali uspešnost.

VLOGA GOSPODARJENJA Z ZEMLJIŠČI V BOJU PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM

Upravljanje s podnebnimi vplivi se začne z rabo zemljišč. Vpliv krčenja gozdov za živinorejo ali kmetijsko pridelavo je tristranski. Pri sekanju in požiganju gozdov se sprošča ogljik. Odstranjevanje dreves zmanjša pomemben »ponor« ogljika, saj jemljejo CO2 iz ozračja. Pri kmetijski dejavnosti, ki nadomesti gozd, pa se pogosto sprošča daleč največ ogljika.

Iz tega razloga si številni proizvajalci primarnih prehranskih proizvodov prizadevajo, da bi dokazali trajnostne načine pridelave s pomočjo certificiranja s strani organizacij, kot so Okrogla miza o trajnostnem palmovem olju, RSPO, in Zveza za deževni gozd (za kavo, kakav, čaj in lešnike), UTZ.

PREPREČEVANJE ONESNAŽEVANJA IN RAVNANJE Z VIRI

Kmetijski sektor je tudi največji vir onesnaževanja z drobnimi trdnimi delci v velikem delu razvitega sveta. [4] Amonijakovi hlapi iz gnojil, bogatih z dušikom, živalski odpadki in sežiganje presežnih pridelkov se povezujejo z drugimi onesnaževali v zraku – večinoma dušikovimi oksidi in sulfati iz (klasičnih) vozil, elektrarn in industrijskih postopkov.  Izpostavljenost tako nastalim strupenim aerosolom je nevarna za zdravje ljudi in živali. Amonijak iz kmetijstva poleg tega zakisljuje jezera in reke in skupaj s pesticidi škoduje vodnemu življenju in ekosistemom.

Zato si industrija in regulativni organi prizadevajo zmanjšati uporabo škodljivih gnojil in pesticidov. Cilj EU je do leta 2030 [5]zmanjšati uporabo in nevarnost kemičnih pesticidov ter uporabo nevarnejših pesticidov za 50 %. Proizvajalci, ki se odločijo za uporabo okolju prijaznejših gnojil in pesticidov ali preidejo na ekološko pridelavo, bodo prejemali podporo. Zelo verjetno jih bodo nagradili tudi potrošniki, ki posvečajo vedno večjo pozornost kemični vsebini hrane, ki jo uživajo.

Povečuje se tudi raba virov. Kmetijski sektor porabi več vode kot vsi drugi skupaj, kar predstavlja skoraj 70 % svetovne porabe sladke vode. [6] To morda ni presenetljivo, če upoštevamo obseg proizvodnje. Vendar pa se bo morala zato, da bo lahko zadostila potrebam naraščajočega prebivalstva, kmetijska proizvodnja v naslednjih treh desetletjih podvojiti. Trajnostno gospodarjenje z vodami bo bistvenega pomena za zanesljivo preskrbo s hrano.

OHRANJANJE TRAJNOSTNE PROIZVODNJE HRANE S »KROŽNIM« PRISTOPOM

Da bi zmanjšali okoljski odtis in dosegli bolj trajnostne kmetijske prakse, mnogo akterjev po vsem sektorju kmetijstva že uvaja načela krožnega gospodarstva. Pri kmetijstvu krožno gospodarstvo pomeni, da se kmetijski odpadki in viri čim bolj reciklirajo, da se kmetijska gospodarstva oskrbujejo z obnovljivimi viri in da je gospodarjenje z vodo učinkovito.

Bureau Veritas zagotavlja širok razpon storitev, s katerimi pomaga proizvajalcem hrane pri prehodu na krožnejši in trajnostni poslovni model. To zajema preverjanje emisij toplogrednih plinov, usposabljanje in certificiranje po sistemih vodenja za standarde kot so ISO 14001 (Sistem okoljskega ravnanja), ISO 24526  (Učinkovito gospodarjenje z vodo), AWS (Zveza za upravljanje z vodnimi viri), ISO 50001 (Sistem upravljanja z energijo), SA8000 (Standard družbene odgovornosti) in presoje SMETA (Presoja etične trgovine članic Sedex). Bureau Veritas zagotavlja tudi več certifikatov za prehranske proizvode v zvezi s trajnostjo (npr. ekološka pridelava in predelava, RSPO, UTZ, Brez GSO, GlobalGap, Donau Soja).

Več o storitvah certificiranja in usposabljanja Bureau Veritas za prehrambeno industrijo.

Preverite tudi rešitve sklopa storitev, ki pripomorejo k trajnostnemu razvoju Circular+.