KAJ POMENI NIČELNI IZPUST IN KAKO GA BOMO DOSEGLI?

Podnebne spremembe so postale najbolj pereče vprašanje našega časa. Državne oblasti in zasebne organizacije si vsak dan prizadevajo, da bi dosegle ničelne izpuste ogljikovega dioksida in drugih škodljivih plinov. Težnja k zmanjšanju emisij dokazuje zavezanost organizacij in družbe okoljski odgovornosti.

Dobri nameni in objava zaveze so prvi korak, ki pa je precej lažji kot njen dejanski doseg. Tudi zaradi številnih terminoloških izrazov na tem področju se zlahka zgodi, da si pojme napačno razlagamo.

OGLJIČNA NEVTRALNOST V PRIMERJAVI Z NIČELNIMI IZPUSTI: V ČEM JE RAZLIKA?

V zadnjih letih je postal ključen cilj večine organizacij ogljična nevtralnost. Kaj to pomeni? Za organizacijo pomeni ogljična nevtralnost doseganje končnega rezultata ničnih emisij ogljika (za svoje stavbe, izdelke, blagovne znamke ali dogodke) tako, da s pomočjo meritev in uvedenih ukrepov zmanjša emisije, kolikor je to mogoče, preostale emisije (nad dovoljenimi vrednostmi) pa nadomesti z enakovredno količino t.i. izravnanih emisij oziroma nakupom emisijskih kuponov.

Ničelni izpust je ambicioznejši cilj, ki velja za celotno organizacijo in njeno dobavno verigo. To pomeni zmanjšanje posrednih emisij ogljika od dobaviteljev do končnih uporabnikov, kar je zapleten podvig v svetu, v katerem organizacije ne nadzorujejo celotne dobavne verige.

Podrobnosti o tem, kako lahko organizacije prispevajo svoj pravičen delež k globalnemu cilju ničelnih izpustov, je oblikovala pobuda Znanstveno podprtih ciljev »Science Based Targets« z aktivnostmi v okviru kampanje OZN Race to Zero. Tudi pristop k preostalim emisijam se razlikuje, saj je aktivno odstranjevanje ogljika iz ozračja bistveno za doseganje dolgoročnih ničelnih izpustov. Trgovanje z emisijskimi kuponi je po nekaterih metodologijah sprejemljivo za doseganje dolgoročne ogljične nevtralnosti, vendar se večina opazovalcev strinja, da bi jih bilo treba v najboljšem primeru uporabiti le kot kratkoročni prehodni ukrep na poti do ničelnega izpusta.

KAKO BOMO DOSEGLI NIČELNI IZPUST?

Široko sprejemanje ciljev ničelnih izpustov po vsem svetu je pomemben dejavnik podnebnih ukrepov. Pariški sporazum si prizadeva, da bi svetovna segrevanja ozračja ostala precej pod 2 ° C oziroma da bi zvišanje ohranili na 1,5 ° C. Raziskave so medtem pokazale, da bo potrebno emisije ogljika, da bi se izognili najhujšim podnebnim vplivom, do leta 2030 prepoloviti in do sredine stoletja doseči ničelni izpust.

Na nacionalni ravni zahteva doseganje ničelnih izpustov obsežno zmanjšanje emisij iz običajnega poslovanja. Nekatera izmed največjih svetovnih gospodarstev, vključno z Japonsko, Združenim kraljestvom in Francijo, so si za leto 2050 zastavila cilj ničelnega izpusta, EU pa je cilj postavila v središče Evropskega zelenega dogovora (European Green Deal).

V korporacijskem kontekstu je delovna definicija ničelnega izpusta na splošno sprejeta kot stanje, v katerem dejavnosti v vrednostni verigi organizacije ne povzročajo neto vpliva na podnebje zaradi emisij ogljika. To vključuje določitev in zasledovanje znanstveno utemeljenega cilja, ki ustreza 1,5 ° C za emisije v celotni vrednostni in dobavni verigi s trajnimi odstranjevanji enake količine emisij ogljika iz ozračja, da se nevtralizirajo preostale težko odpravljive emisije.

 

SPREMEMBA NA SVETOVNI LESTVICI

Da bi svet dosegel neto ničelni izpust v roku, ki ga določa Pariški sporazum, se morajo politika, tehnologija in vedenje prebivalstva spremeniti. Predvideva se na primer, da morajo obnovljivi viri energije do leta 2050 predstavljati 70 - 85 % svetovne električne energije. Prav tako je ključnega pomena, da ponovno premislimo, na kakšen način uporabljamo svoja prevozna sredstva in poskusimo še izboljšati učinkovitost pridelave hrane. Naložbe v obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna energija, so pomemben korak, pomemben pa je tudi razvoj tehnik odstranjevanja in sekvestracije emisij.

Medtem ko mora biti zmanjševanje emisij osrednji cilj nas vseh, ostaja odstranjevanje ogljikovega dioksida trenutno še vedno nujno potrebno v sektorjih, kjer je doseganje ničelnih emisij še posebej težko, na primer v letalstvu. Odstranitev je mogoče doseči na več načinov, od naravnih pristopov, kot sta obnova gozdov in povečanje vnosa ogljika v tla, do tehnoloških rešitev, kot sta neposredno zajemanje in shranjevanje zraka.

KAJ MORAJO NAREDITI ORGANIZACIJE?

Organizacije, ki želijo doseči cilj ničelnega izpusta, morajo uporabiti večplastni pristop. Zmanjšati morajo emisije ogljika iz svojega obratovanja, obvladovati notranje izpuste in poskrbeti za zmanjšanje izpustov v dobavni verigi ter kratkoročno upravljati z emisijskimi kuponi. Vse se začne z natančnimi podatki; za zmanjšanje emisij je najprej potrebno razumeti njihov pomen. Poleg tega morajo odgovorne organizacije zagotoviti natančno, temeljito in objektivno poročanje podatkov za transparentno in verodostojno komunikacijo.

Da bi presegle ogljično nevtralnost in dosegle ničelni izpust, morajo organizacije razširiti tudi svoje razmišljanje o ogljičnemu izpustu. Protokol o toplogrednih plinih »Greenhouse Gas Protocol« razvršča emisije ogljika v tri področja.

TRIJE OBSEGI EMISIJ

Področje uporabe 1 zajema neposredne emisije iz lastnih ali nadzorovanih virov, vključno z zgorevanjem goriva na kraju samem, na primer v plinskih kotlih, voznih parkih in klimatskih napravah.

Področje uporabe 2 zajema posredne emisije, vključno s proizvodnjo električne energije, toplote, hlajenja in pare, ki jo kupi in uporablja organizacija.

Področje uporabe 3 vključuje vse druge posredne emisije, ki se pojavijo v dobavni verigi organizacije. Te je najtežje izslediti in nadzorovati, vendar predstavljajo običajno največji delež v evidenci emisij organizacije -  emisije, ki zajemajo tiste, povezane z dobavitelji, poslovnimi potovanji, nabavo, odpadki in vodo ter faze izteka življenjske dobe izdelkov in storitev, ki jih proizvajajo.

Večina organizacij trenutno upošteva le prvi dve, vendar ima merjenje emisij  zgoraj navedenega področja uporabe 3 številne prednosti.

Organizacije lahko v svoji dobavni verigi prepoznajo žarišča emisij in ocenijo dobavitelje glede trajnosti, natančno določijo energetsko učinkovitost in možnosti za zmanjšanje stroškov ter konstruktivno sodelujejo z dobavitelji in osebjem, da pomagajo zmanjšati emisije. Prav tako lahko najdejo načine, kako vplivati ​​na vedenje kupcev, ali pripravijo konec življenjske dobe izdelka, na primer s sodelovanjem s trgovci na drobno in distributerji pri programih prevzema.

Ključnega pomena je torej, da so za doseganje cilja neto ničelnega izpusta organizacije dolžne razumeti in zmanjšati emisije vseh treh področjih. To predstavlja še eno pomembno razliko glede na ogljično nevtralnost: da bi postala ogljično nevtralna, se mora organizacija ukvarjati le s področjema 1 in 2; področje 3 se spodbuja, vendar ni obvezno.

KAKO VAM LAHKO BUREAU VERITAS POMAGA PRI DOSEGU CILJEV NIČELNEGA IZPUSTA?

Bureau Veritas podpira trajnostno odgovorne organizacije z zagotavljanjem presoj in verifikacij poročil organizacij različnih vrst in panog za ublažitev njihovih vplivov na podnebne spremembe. Izvajamo izračune ogljičnega odtisa in poročamo o napredku pri doseganju ciljev ničelnih izpustov. Prav tako validiramo in verificiramo pobude za izravnavo in odstranjevanje emisij , kar dokazuje legitimnost emisijskih kuponov. Naši strokovnjaki preverjajo tudi poročila o ogljično nevtralnih poslovnih praksah. Storitve verificiranja in certificiranja izvajamo v skladu z različnimi mednarodnimi in panožnimi standardi. Več o storitvah ogljičnega odtisa.

Nobena organizacija ne sme podcenjevati pomena dodatnega koraka preverjanja, če želi svoja prizadevanja sporočiti pregledno in natančno, s čimer se vzpostavi zaupanje zainteresiranih strani in zaščitijo ugledne koristi njihovega prispevka k omejevanju podnebnih sprememb.

Opomba: V tem članku z izrazom „ogljik“ označujemo skupino toplogrednih plinov, ki jo je prvič uvedel Kjotski protokol [Kjotska košara toplogrednih plinov (TGP) vključuje ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), dušikov oksid (N₂O ), fluoroogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC), žveplov heksafluorid (SF₆) in dušikov trifluorid (NF₃)]. Ti toplogredni plini se običajno agregirajo in izmerijo v tonah ekvivalente ogljikovega dioksida (na kratko tCO₂e) glede na njihovo relativno sposobnost povzročanja segrevanja ozračja.