Trajnostni razvoj, krožno gospodarstvo ... Kje so tu standardi?

Definicija trajnostnega razvoja je razumljiva; to je način življenja, ki zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu ne da bi pri tem ogrozil zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Pomembno je, da razumemo, da soustvarjamo svojo prihodnost in da je od nas odvisen nadaljnji potek dogodkov. Toda kako to doseči?

Zadeve se je potrebno lotiti večplastno. Ena izmed priložnosti je, da uveljavljamo to zavest skozi izobraževalne procese. Potem lahko govorimo o dvigu zavesti, da tak način življenja soustvarja vsak posameznik sam, s svojim ravnanjem: da varčuje z energijo; ne onesnažuje okolja; kupuje le, kar resnično potrebuje; se obnaša skrajno skrbno in spoštljivo do okolja in do naravnih virov … in da se vsak od nas zaveda resnosti situacije in svoje odgovornosti do življenja na tem planetu.

Zelo pomembno je, da se tudi organizacije obnašajo trajnostno, saj je vsako podjetje del družbe kot celote. Zaradi tega mora biti trajnostni vidik nujni sestavni del strategije razvoja organizacije. Trajnostne strategije so se do sedaj osredotočale na okoljske in družbene vplive, o stroških in koristih za ugled pa so bili obveščeni ustrezni deležniki. Danes pa gredo nekatere organizacije še veliko dlje, saj njihove strategije trajnostnega razvoja temeljijo na premiku proti krožnemu gospodarstvu – govorimo o modelu obnovljive energije, v katerem se viri ohranjajo, vmesni izdelki ponovno uporabljajo, odpadki pa reciklirajo tako, da  izdelki dosegajo svojo maksimalno vrednost.

Osnova je koncept pozitivnega snovnega kroga - ponovna uporaba, popravilo in recikliranje obstoječih materialov in izdelkov. Recikliranje je predpogoj za delovanje krožnega gospodarstva ─ viri in materiali se reciklirajo, vrnejo v proizvodni cikel in ponovno uporabijo. Če želimo v celoti izkoristiti potencial sekundarnih surovin, je nujna vzpostavitev učinkovitega sistema upravljanja z odpadki, sprostitev ovir pri njihovem trgovanju ter zagotavljanje visokih standardov kakovosti. Le v takšnem okolju lahko industrija popolnoma izkoristi sekundarne surovine v lastnih proizvodnih procesih in obenem zagotavlja njihovo zanesljivo dobavo. Temeljni postulat recikliranja v konceptu krožnega gospodarstva je pridobivanje materialov skozi zbiranje, razstavljanje in recikliranje odsluženih izdelkov. Ponovna integracija teh materialov na začetek proizvodnega življenjskega cikla se neposredno kaže v zmanjšanju vplivov na okolje in stroškov proizvodnje.

Z drugimi besedami z delujočim konceptom »zaprtja zanke«  lahko odpadke ene industrije uporabimo kot vir druge in s tem zmanjšamo količino odloženih ali sežganih odpadkov.

Že na samem začetku pri snovanju izdelka je potrebno upoštevati koncept krožnega gospodarstva – pri analizi življenjskega cikla.

Prehod zahteva sistemski premik v načinu, kako so novi izdelki oblikovani, kako pridobivamo materiale zanje, kako so izdelani in kako so vmesni izdelki znova uporabljeni, odpadki pa reciklirani. Sistemski premik se začne z nadzorom nad omejenimi viri, recikliranjem komponent, preoblikovanjem izdelkov, optimizacijo izkoriščanja virov in drugimi načini.

Krožno gospodarstvo je nov model gospodarstva, ki poskuša čim dlje časa zadržati izdelke v uporabi in s tem posledično zmanjšati prekomerno porabo surovin in množično količino odpadkov.

Na odpadke gledamo kot na jutrišnje surovine;  vsakemu odpadku damo še možnost, s čimer po eni strani zmanjšujemo količino odpadkov po drugi strani pa prihranimo pri vhodnih surovinah.

Vsaka proizvodnja vpliva na okolje, zalogo virov in surovin ter generiranje odpadkov. Za zagotavljanje trajnostnega razvoja moramo preudarno uporabljati naše vire; v današnjem času je jasno, da obstoječi linearni model ekonomske rasti ''vzemi-naredi-zavrzi'', na katerega smo se zanašali v preteklosti, ni več primeren za moderne družbe v globaliziranem svetu. Pri linearnem gospodarstvu je tok surovin do odlaganja enosmeren, pri krožnem gospodarstvu pa materiale, ki bi na koncu procesa postali odpadki, sortiramo in, če je le mogoče, ponovno uporabimo v drugih procesih.

Krožno gospodarstvo lahko za organizacije predstavlja izziv, saj od njih zahteva, da ponovno premislijo o smotrnosti obstoječih linearnih poslovnih modelov, ki ustvarjajo odpadke v vsaki fazi proizvodnje in porabe, zahteva pa tudi nove veščine za načrtovanje izdelkov in procesov. Ključna pri vpeljevanju modela krožnega gospodarstva je faza načrtovanja produkta. Ta mora biti zasnovan tako, da omogoča čim bolj enostavno ponovno rabo v sekundarnem in morda celo terciarnem življenjskem ciklu.

Organizacijam se lahko prehod na model krožnega gospodarstva zdi kot misija nemogoče, saj zahteva razumevanje in nadzor vseh materialov in procesov, uporabljenih v proizvodnji.

Recimo, da bi po poslovnem modelu krožnega gospodarstva izdelali in prodali majico. Začeti moramo že pri samem bombažu – je bila pridelava bombaža odgovorna, kaj pa uporaba kemikalij? Kakšni so delovni pogoji v tovarni, v kateri se proizvaja; kako nadzirajo porabo energije pri proizvodnji, prevozu in distribuciji? Kakšen je proces zbiranja, razgradnje in reciklaže odsluženih majic. Vse te postopke je potrebno definirati, implementiti, presojati in verificirati – da lahko potrdimo njihovo kredibilnost.

Tukaj pridejo na vrsto standardi

Na izbiro imamo celo paleto različnih standardov in smernic, ki lahko organizacijam pomagajo, da se s primerno hitrostjo lotijo tako posameznih procesov kakor tudi celotnih poslovnih modelov, razkrivajo probleme v dobavni verigi in izboljšujejo transparentnost.

Rezultat je trden pristop, ki je učinkovit za poslovanje in ga sprejemajo tako zaposlen kot tudi odjemalci. Procesne presoje in certificiranje sistemov vodenja prinašajo vzvode za identificiranje težav v organizaciji, poročanje o učinkovitosti kontrol in spremljanje doseganja ciljev skozi čas. To bo pomagalo doseči rezultate in usmeriti organizacijo proti poslovnemu modelu krožnega gospodarstva.

Tako se bo na primer organizacija v okviru svojega sistema ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001 sistematično ukvarjala z življenjskim ciklom svojih izdelkov in storitev ter obravnavala njihove vplive.

Sisteme upravljanja z energijo, kot na primer ISO 50001, in  ISO 14046, ki pokriva področje vodnega odtisa, lahko uporabimo za presojo, razumevanje in spremljanje porabe virov z namenom sistematičnega pridobivanja obnovljivih virov energije in zapiranja vodnih in energetskih zank.  Poročanje o emisijah toplogrednih plinov (GHG) prav tako zahteva najboljše prakse učinkovitosti energije in virov. Tveganja v zvezi s surovinami se obravnavajo v skladu z namenskimi shemami, kot so FSC in PEFC za lesne proizvode, ter ASI za aluminij in tako naprej.